Med sprehodom po naravi poznega jesenskega jutra sem se ob pogledu na krhke veje umirajočih dreves ob reki spomnila, kako čista in bistra je nekoč bila le-ta, ko sem bila še otrok. Pa vendar je bilo v vsej sivini nekaj živega in živahno zelenega v krošnji dreves – bela omela. Ob pogledu nanjo nisem mogla razumeti, kako je možno, da zimzelen polparazit, ki ima sposobnost, da si s fotosintezo pridela svojo lastno hrano, raje slabi in jemlje drugim, kot da bi uporabil svoj lasten potencial. Začela sem razmišljati o ljudeh in kako pogosto se enako dogaja tudi v naših življenjih..
Izvor legende o beli omeli
Medtem ko izkorišča druge, bela omela ostane zelena celo zimo, kljub temu da nima korenin, ki bi segale v zemljo. Ravno zaradi tega so stari keltski druidi verjeli, da je bela omela sad bogov in posledično predstavlja božanski blagoslov, ki prinaša srečo. Obstaja veliko ritualov, povezanih s to rastlino. Eden najbolj zanimivih izvira ravno iz časa Keltov, ko so druidi, oblečeni v belo, na šesto noč lune iz hrasta (drevo bogov) odsekali belo omelo, medtem ko so žrtvovali dva bela bika in molili po več ur ter tako preoblikovali belo omelo v eliksir za plodnost, cirkulacijo in zdravljenje hudih bolezni. Zanimivo je, da se tudi v današnjem času bela omela še vedno uporablja za zdravljenje raka. Ker je omela dokazano sposobna zaceliti najgloblje rane, je postala simbol ljubezni, zaščite, kot tudi omen za odpravljanje negativnost in zla.
Poljubimo se in širimo ljubezen!
Prepričanje, da poljubljanje pod omelo prinaša srečo, tako najverjetneje izhaja iz keltskih časov, medtem ko tudi švedska tradicija v eni izmed svojih zgodb potrjuje in ohranja široko sprejeto prepričanje o beli omeli:
V tistih časih je boginja ljubezni in mati poletnega sonca uporabljala omelo kot svojo sveto rastlino. V preroških sanjah je uvidela, da bo njen sin sonce moral umreti. Obiskala je vse elemente narave, živali in rastline, ter jih prosila, da se zaobljubijo, da ne bodo poškodovale njenega sina. Vendar pa je med vsemi pozabila vprašati omelo. Bog zla, sovražnik poletnega sonca, je to priložnost izrabil v svoj prid, izdelal puščico, na konico katere je pritrdil belo omelo in le-to položil v roke slepega boga zime, ki je z njo do smrti zadel poletno sonce. Po dolgem času prelivanja solz, je boginji ljubezni le uspelo ponovno oživeti svojega sina – sonce. Pravijo, da se je vsaka solza, ki jo je potočila za svojim sinom, spremenila v biserno belo jagodo na omeli. Ko je sin sonce ponovno oživel, je boginja v svojem veselju poljubila vsakega, ki se je pojavil pod drevesom, na katerem je rasla omela. Tako še danes velja, da poljub dan pod omelo predstavlja žeton resnične ljubezni.
Širimo ljubezen, kjerkoli zraste!
Še vedno zazrta v na pol umirajoča drevesa, sem zaznala, da je bil habitat ob reki kljub umiranju dreves sedaj napolnjen z najrazličnejšimi vrstami ptic, čemur v času mojega otroštva ni bilo tako. Tako bela omela z izčrpavanjem drevesa istočasno omogoča več življenjskega prostora za ptice in njihova gnezda. V hladnih zimskih dneh pa so ravno beli biseri omele tisti, ki zagotavljajo visoko oskrbo z beljakovinami pticam in drugim živalim, da preživijo. Poleg tega nektar iz omele pijejo tudi nekatere avtohtone čebele. Še en dokaz več, da narava vedno poskrbi in uravnoteži vse sama. Omela jemlje, da lahko daje.
Če imate kakršnokoli vprašanje, želite delili svoje izkušnje in misli z mano, ali bi morda radi izvedeli več o omeli, mi pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..
